RŠ KOMENTAR, torek, 6. avgust 2002 - 15:15 |
||
Turško sprejemanje Kurdov kot ljudi? Turški poslanci so s kislimi in grenkimi obrazi končno sprejeli zakon, ki bo v Turčiji živečim Kurdom priznaval nekaj manjšinskih pravic. To bi utegnila biti velika sprememba za Kurde, saj so jim bile do sedaj vztrajno kršene še najosnovnejše človekove pravice. Druga revolucionarna novost, ki jo je uzakonil turški parlament, je popolna odprava smrtne kazni. Zahodni mediji toplo pozdravljajo razvoj demokracije, ki bo Turčijo nedvomno približal Evropski Uniji. Vendar Evropska Unija zaenkrat ostaja zadržana in bo raje počakala na prepričljive rezultate demokratičnega napredka v Turčiji. Zadržani ostajajo tudi tisti, ki so mmnoga leta spremljali vlogo te države pri iztrebljanju in preganjanju kurdskega naroda. Zdi se, kakor da hoče Turčija sedaj, zavoljo približevanja Evropi, pokopati sramotno in krvavo poglavje svoje nedavne zgodovine. Medtem pa je v turških zaporih še vedno zaprtih nešteto tistih, ki so se borili za pravice Kurdov. Turški Kurdi so bili v času Hladne Vojne vseskozi zatirani in preganjani. V Turčiji je namreč vladal zakon, ki je prepovedoval vsakršno manifestiranje kurdskega jezika in kulture. Represija je bila tako huda, da niti zakon, ki je prepovedoval kurdski jezik, ni uporabljal besede kurdski, ampak se je poslužil formulacije 'prepovedana uporaba drugih jezikov, razen turškega'. Čeprav je bil ta zakon ukinjen leta 1989, so stroge diskriminatorne smernice ostale. Še naprej sta bila kurdska radio in televizija ilegalna, kurdski jezik je bil prepovedan tudi v šolah in v reklamah. Najbolj bizarno pa je zagotovo to, da je bilo staršem prepovedano dajati svojim otrokom kurdska imena. Tisti, ki so prekršili zakon, so končali v turških zaporih. Med njimi je tudi znan borec za človekove pravice, Akin Birdal, ki je pred nekaj leti pozval turško vlado, naj probleme z uporniškimi Kurdi reši na miren način. Kurdska Delavska Stranka pod vodstvom Abdulaha Ochalana je namreč leta 1984 začela oborožen upor z zahtevami po priznanju manjšinskih pravic. Represija se je nadaljevala skozi osemdeseta leta, boji pa so bliskovito narasli leta 1991, ko je turška vojska začela prejemati ogromno ameriško vojno pomoč. Še več, turški oficirji so se v ZDA učili taktik vojskovanja, ki se jih še vedno dobro spominjajo prebivalci Gvatemale in Vietnama. Vojna proti Kurdom je dosegla svoj vrhunec med letoma 1994 in 1996. V teh dveh letih je število beguncev naraslo na 3 milijone. 3500 kurdskih vasi na jugovzhodu Turčije je bilo uničenih, kar je sedemkrat več kot na Kosovu. Turška vojska je uničevala naselja z ameriškimi zažigalnimi bombami 'napalm', kar je povzročilo na desettisoče civilnih žrtev. Taktika boja je bilo tudi zažiganje gozdnih površin, pri čemer si je vojska pomagala z letali in helikopterji dostavljenimi iz Združenih Držav. Posebne izurjene 'enote smrti' so za seboj prav tako pustile na tisoče grobov. V letu 1994 je Turčija dosegla dva sramotna rekorda. To je bilo leto najhujše genocidne represije nad kurdskimi provincami in to je bilo leto, ko je Turčija postala največji posamezni uvoznik ameriške vojne opreme in s tem največji kupec orožja na svetu. Ko je podpredsednik Al Gore pred Kongresom upravičeval novo veliko pošiljko orožja namenjenega turški vojski, je dejal: "Ne bi bilo pošteno od nas, da zahtevamo od Turčije, naj bo demokratična država, ki spoštuje človekove pravice, in da ji pri tem ne pomagamo v boju s terorizmom znotraj njenih meja." Čez nekaj let je Amerika poveljevala Natovemu bombardiranju Jugoslavije, ki ga je izzvalo Miloševičevo etnično čiščenje na Kosovu. Etnično čiščenje kosovskih Albancev pa je bilo desetkrat manjše od tistega izvedenega nad Kurdi v jugovzhodnem delu Turčije. Toda Jugoslavija ni članica Nata, prav tako ni strateški zaveznik Združenih držav na z nafto prepojenim Bližnjem Vzhodu. Turška država je pod pritiskom približevanja Evropski Uniji sprejela zakon, v katerega bo zavila svojo umazano in krvavo polpreteklost. Lahko stavimo, da vprašanje vloge Turčije pri iztrebljanju Kurdov ne bo dvigalo preveč prahu v nadaljnih pogajanjih z Evropsko Unijo. Zločini proti človeštvu namreč hitro zastarajo, če se nahajaš v družbi elitnih morilcev. Več o genocidu nad kurdskim prebivalstvom, ki sta ga s skupnimi močmi izvajala Turčija in Amerika, si lahko podrobneje preberete v knjigi New military humanism avtorja Noama Chomskya. Preberite tudi ostale komentarje:
|
||
|