KOMENTAR, 8. avgust 2002 |
||
Kdo je najbolj globalen? Globalizacija je pojem, ki ga je ob spremljanju medijev v današnjem času nemogoče spregledati. Omenja se v zvezi z gospodarskimi, vojaškimi in političnimi pojmi ter tudi ob vse bolj prodirajočih antiglobalističnih shodih oziroma gibanjih, ki so čedalje glasnejša tudi v Sloveniji. (AC Molotov, Uzi…). Globalizacija kot teoretični pojem je zelo široka, zajema celoten svet, vse ljudi, vse njihove stike, itd. Eden prvih, ki je govoril o globalizaciji predvsem v gospodarskem smislu, je bil Marx. Napovedoval je spopad dveh razredov, buržoazije in proletariata. V 20. stoletju se je proces globalizacije zelo pospešil, predvsem zaradi vojn, razvoja transporta, komunikacij in tehnologije. Dandanes bi ta spopad lahko prenesli na raven severne in južne poloble Zemlje, pri čemer severna nosi večino lastnosti buržoazije, južna pa proletariata. V praksi pa je videti, da globalizacija zajema velik del sveta, še zdaleč pa ne vsega. Severna polobla, predvsem zahod, diktira razvoj sveta in je tehnološko daleč najbolj razvit. Slovenski politiki čedalje bolj težijo k temu, da tudi sami postanemo del zahoda, predvsem z vključitvijo v EU in NATO. Iz njihovih ust ni moč slišati ničesar slabega ob vseh teh procesih, ki so prav tako kakor nas, zajeli tudi celotno Vzhodno Evropo. Polemike v zvezi s tem so nenehno v ospredju. Predvsem je opaziti opozicijske glasove posameznikov in skupin v družbi, ki oblikujejo alternativno politiko nasproti uradni politiki, ki je sedaj zelo ogorčena, ker prej ni bila vajena večjih in radikalnih kritik glede njenih nazorov. Poslanci državnega zbora so svojo pripravljenost na drugačne poglede, ki jo znova in znova poudarjajo, pokazali tudi na predstavitvi mnenj o paktu NATO, kjer alternativna mnenja niso dosegla poslanskih ušes. Antiglobalizacijska gibanja poudarjajo probleme, ki jih prinaša globalizacija, vendar pa iz ust uradne politike o njih ne slišimo nič. Kakor, da ne bi obstajali. Vsak dan lahko beremo o prebežnikih iz t. i. tretjih držav, ki iščejo svetlejšo prihodnost na zahodu. Zahod pa se čedalje bolj zapira in distancira od ostalega sveta, čeprav zagovarja idejo globalizacije. Če pobliže pogledamo zahodno idejo globalizacije, vidimo, da je to kvečjemu parcialna globalizacija, ki velik del sveta izključi oziroma ostali svet vesternizira in tako globalizacija ostane brez svojega bistva, brez globalnosti. Globalizacija se v smislu vesternizacije lahko razume kot pozahodnjenje ostalega sveta. S tem bi svet izgubil različnost, predvsem kulturno, ali pa bi se ta kvečjemu zreducirala na neznaten del. Na vseh področjih bi prevladovala miselnost ene družbene skupine in to tiste, ki je gospodarsko, politično in vojaško najmočnejša. Zahod je zelo agresiven in svetu vsiljuje svojo logiko, čeprav na drugi strani trdi, da spoštuje multikuluralizem in različnost. Z zapiranjem mej proti t. i. tretjemu svetu, zahod že ustvarja neko alternativo svoji globalizaciji, ki je enosmerna, prav tako enosmerne pa postajajo migracije, vendar v obratni smeri. Reka ljudi dere in bo še bolj drla na zahod, saj v svojem okolju nima prave prihodnosti. Tako da zahod, prav tako kot buržoazija ustvarja svoje nasprotnike. Veliko držav je že postavljalo ali še postavlja neke zidove za ohranitev svojih meja, ki pa so bili vedno porušeni. Ta proces je na nek način podoben delovanju električnega toka. Vendar bi to nastopilo takrat, ko bi se na Zemlji ustvarila dva pola, a le-ta ne bi delovala vzajemno. Bežen pogled na antiglobalizacijska gibanja nam pove, da se zavzemajo za globalizacijo sveta v celoti, za globalizacijo, ki bi bila humana in ne bi pomenila le enostranskega izkoriščanja, ki enim prinaša korist, drugim pa nepopisno bedo. Ta gibanja zajemajo najrazličnjše skupine ljudi, ki pa imajo skupen cilj, da opozarjajo na slabe strani vesternizacije. Antiglobalisti predstavljajo nasprotje svojemu imenu, ker so globalni in ker se zavzemajo za dobrobit vsega sveta in ne samo manjšega dela sveta. Na nek način želijo dobrine deliti z vsemi in s tem dosegati blaginjo celotnega sveta. Bolj ko bo zahod izkoriščal ostale, bolj bo dolgoročno škodoval prav samemu sebi. Logika kapitalizma je, da se mora trg venomer povečevati, vemo pa da ima vse svoje meje. Kapitalizem, ki ga zahod propagira kot najbolj globalnega, bo sam sebi skopal grob. Slovenski pregovor je dovolj zgovoren: ˝ Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade ˝. Če bo ostali svet želel preživeti, se bo moral povezati med sabo, vendar pa je ta proces malo verjeten, tako da lahko pričakujemo povezovanje na ravni celin oziroma malega števila držav. Na eni strani je predvsem materialnih dobrin močno v izobilju medtem ko na drugi strani vlada velikansko pomanjkanje. Politiki velikokrat dajejo obljube kako dobrodušno se bo pomagalo ljudem, ki živijo v velikem pomanjkanju. Njihovo stanje pa se ne izboljša, celo nasprotno humanitarne organizacije opozarjajo, da se stanje še poslabšuje. Zavedati se je treba, da so tudi razlike znotraj ostalega sveta zelo velike. Tu leži tudi vprašanje nekaterih večjih problemov sedanjega sveta, na primer terorizma, ki je nekakšen odgovor na te procese. Terorizem kot oblika boja proti nekaterim problemom je družbeno popolnoma nesprejemljiv. Je pa tudi res, da je daleč najbolj odmeven. Zdravilo za zahod je v radikalni spremembi nejgove politike, kaj takega pa je težko pričakovati od nekoga, ki dominira nad vsem in se (zaenkrat) ne čuti ogroženega. Vendar pa samo sprememba zahodne politike lahko privede, da bo zahod še naprej vodilen, ostalega sveta pa ne bo videl samo kot predmeta za izkoriščanje. S tem bi se izboljšalo stanje sveta kot celote, kot nekaj kar je resnično in v celoti globalno. Šele z globalizacijo svojih enakopravnih medsebojnih odnosov, bi lahko govorili o globalizaciji. Pri tem bi bilo seveda upoštevanja vredno, da je teorija bolj utopična, praksa pa se ji najbrž lahko samo približa. Tudi to bi (bo) bilo nekaj. Preberite tudi ostale komentarje:
|
||
|