Nekaj sonetov iz mojih šolskih let

I.

Pred oltarjem




Pred oltarjem duši zvezo iščeta,
dekle in fant, ker se ljubita zelo;
da srce srcu vekomaj zvesto bo,
naj roka roki prstan poročni da!

Pred oltarjem naj oko solze toči;
žena in mož v molitvi zdaj združena;
telesi dve, srci dve, duša ena
dokler vaju bog s smrtjo ne loči.

Pot življenjska bode se v dvoje vila,
da kolikor vama zemeljskih bo let,
zveze nikdar ne bosta zatajila.

Zatorej po Kristusovi poti v svet
bode otrok vaj'nih noga stopila,
dokler sami bodo pred oltarjem spet.

* sonet je prebral brat Simon v cerkvi v Dravljah na poroki bratranca Blaža;
velik poudarek na naglašenosti samoglasnikov, česar se tu ne vidi (html fonti)

II.

Tam




Pod vejevjem breze bledo zelene
ljubezen uzrlo je moje oko;
da kol'kor narave krasot bo bilo,
vse bodo skrite pred lepoto žene.

Pod goro, ki skalovju večni je dom,
v ritmu ljubezni bije moje srce;
od rojstva gore, pa do tega dne,
čas še tako dolg jaz tebe ljubil bom.

V spominu pogled je rjavih oči,
v sanjah oko moje išče tvojo dlan,
ki le jaz božal bi jo dolge noči,

ki zbudila bi me na sončen nov dan.
A ljuba moja pri miru tam leži,
kjer na brezi krokar svoj ima pristan.

* pesem dekletu, ki ji nikoli nisem zaupal, da jo ljubim

III.

Mlinarjevi




Le še sanje dni mojih so bistrina,
v njih nebeških stez prozornih dvesto,
k'tere z dveh strani tekó v eno mesto;
da bitka bo mir in grobost milina.

Dasi jutra nov'ga duh se veselí,
sonca ni, ki zasijal bi obsórej;
pod kamnom mlinskim srce je zatorej,
do dni, ko mi dušo 'zpod njega vzameš ti.

Preklet vekomaj kot ne človekov vsak,
duh moj na vrnitev ubija spomin,
spomin na nezvok mlina, ko bil je mrak;

ko biričev lažnih pet prišlo je v mlin
in njih roka vse pahnila je v lijak:
"Kje zdaj ste: oče, mati, žena in sin?!?"

* družinska romanca in tragedija

IV.

Avra




Siva, na zidu perspektivnih misli,
vidna oblika mrtvega telesa:
človeka s krili, toda brez peresa,
ki ob vetru ziblje se izpod visli.

Vogelni kamen, štrleč iz podlage,
je kamen spotike, da z glavo ob zid
razbije pravica obsoje svoj vid;
posledice bolj hude so kot blage.

Peščene ure dno na polovici,
od tehtnice izpod roke sodnika,
ima pladenj levi namen krivici.

Iz desne kazalec rdeč se umika,
zdaj niha manj tu in več na levici;
blizu bolj črna kot bela je slika.

* kritika človeškega sodstva

V.

Črna vrtnica




Za kamenim gradom vrtnica cvetí,
barve mrtve, a še živega duhá;
pije život iz zemljé - suhega dna,
s trnjem se brani, spomine mi budi.

Ko z roko grem, da vzel bi tvoj temni cvet,
me trn črni zbode, da kaplja krvi
v času izdiha se v solzo spremeni,
ki nekoč napajale so najin svet.

Črni cvet, bela solza in rdeča kri;
pod plastjo trohneča figura siva,
zakaj pod nebom prostora ni za tri.

v spominu slika mi se zazdi živa;
nekdaj - deklica s poljubom me budi,
zdaj pa pod zapuščenim gradom biva.

* črna vrtnica za črnolaso ljubico Nemezo;
storila je samomor, ko je izvedela, da sem ljubil tudi drugo

VI.

Erozija poezije




Poeta siv pogled strmi v temno noč...
Mu ljubezen razlila je črnilo,
življenje samega ga je pustilo,
da čuti Samson pojemajočo moč.

Umira dan, rojeva se groteska...
Po ulici hodi v nemo tišino,
gleda v zvezde, nebeško višino,
ko mirno spi revna vedno soseska.

Čuti nekaj neznanega, življenje?
To, kar mu zmeraj pisati je dalo,
zdaj sprevrglo je v dušno se trpljenje.

V navdihu srce pesmi je pisalo,
al' po ljubezni silno hrepenenje
je zdaj osebnost na pol mu razklalo.

* ustvarjalna kriza

VII.

Dimenzija refleksije




Za konjem črnim črna gre kočija
po umazanem bregu sivi poti;
dokler sanj budilka glasna ne zmoti
in ne prežene môre ropotija.

V kočiji oseba s plaščem zakrita,
brez kočijaža, brez biča daje smer;
za zajtrk skodela kave vedno-mer
in še rogljič, da lakota je sita.

Negibno podoba v kočiji sedi
ko odgrne si plašč in svečo prižgem;
oblečem še pomečkano srajco si.

Zagledam svoj obraz, ko se vanj ozrem,
vidim tisti del mene, ki ne živi;
zrem v ogledalo, z glavnikom v lase grem.

* "ogledalna" poezija

VIII.

Erotika




Kot pesem zlije po hladnih se listih,
tako las tvojih sijaj sveti v temo.
Ko pevci - kdo bolje poje - se gremo,
zmagam vedno, ko o tebi pojem stih.

Kot ledena sveča pod žarkom se topi,
tvoj topli poljub mi strasti navdihne.
Ko starost v nebo še dušo izdihne,
mladostna ostaneš za vedno le ti.

Ko luna sije v modro in temno noč,
tvoje zelene oči dajejo lesk;
začaraš me, da izgubim svojo moč.

Kot bele strele in groma silni tresk
lepote tvoje brezmejne pogled vroč
ustavi trenutek v podobo iz fresk.

* ljubezen do notranje osebnosti in lepote ženskega telesa

IX.

Sled




Poglej tja čez, na desni tej reki breg,
kako plazi se človek, ki je ušel;
prisluhni, od tam čez, k nama gre odmev,
odmev groze, dih smrti in mučni beg.

Biričev dvajset gre po vidnih poteh;
je človek umoren izginil drugam,
izprašuje se glavni slednik: "Le kam?
Kod je zakril se on, ki storil je greh?

Glejte stražarji vsi za njegovo sled,
glejte za barve rdeče mu križev pot!
Beg tja, kjer cedita se mleko in med,

v deželo gre nebeško grehov in zmot.
Sled vodi nas v to reko, mrzlo kot led,
zdaj mu še žal bo, da preplezal je plot."

* gonja ubežnika

X.

Moj epitaf




Napočil dan mu je za razsodijo;
Oziris je bog, sodniki šakali,
ki vlivajo dobro in zlo v dve skali,
pesek obeh na tehtnico zložijo.

Ako dobro prevladalo bo nad zlom,
Raa, da mu duša postane kdaj zvezda,
sprejel galejo v nebesna bo gnezda;
ako bo nasprotno, v njo treščil bo grom.

Bog Set, če prekletstvo je skrivnost, povej!
Ako ob uri bi pokojni vedel,
izrekel stavek bi nad-gornji že prej.

Ti, ki nekoč te besede boš jedel,
ko umreš, še prej v zvezdno nebo poglej,
da tu spečemu truplu boš znanje del!

* napis na nagrobnem kamnu

XI.

Nefertari




Ah, lepota od vzhóda do zahóda:
kje lesk beline tvojih je zdaj oči,
da vid'jo Dvodeželje, ki te časti,
da razkrile bi kakšna je usoda?

Ah, čistost nevidne vode izvirne:
smrtniki glejte v nevidno zlobo mi,
spoznajte - da ne vidi se - česar ni;
in ne skalite gladine te mirne!

Privlačnost je dvignila te v boginjo,
ženska popolnost, ki vodila je v jok
bogove in faraone in ljudi...

Dominión ljubezni ovit v sinjo
je čutil ga človek, je čutil ga bog,
sarkofag od prvih do odkritja dni.

* lepota egipčanske pol-boginje je bila neizmerna;
egipčanke so bile vedno najlepše, faraonove žene pa
so zaradi svoje lepote veljale za pol-boginje

XII.

Smrt




Je Sokratova čaša trobelike...
Smrt je poeta pesem ne-izpeta,
je od telesa duša v nebo vzeta.
Smrt je okvir brez slikarjeve slike.

Je piranha namenjena galebu.
Smrt je srebro v smrtni rani vampirja,
je trebuh poln surovega krompirja.
Smrt je galeja na polnočnem nebu.

Je ugovor usodi in namenu,
smrt je žarek zjutraj za prvo roso.
Je uganka človeštvu še največja.

Smrt je konec in ne-obstoj povprečja.
Je figura, poglej, ta v plašču, s koso?
Da; ta je, ki treplja te po ramenu.

* pesem polna misli o smrti in minljivosti organske in drugih materij