Velika planina - Podatki

Pozna bronasta doba	Po materialnih ostankih sodeč - dveh sekirah - je človek že v tem času prišel tudi na Veliko planino.

1500	Po dolgotrajnih sporih z okoličani, Kamničani požgejo bajte na planini Gross Ross, kar naj bi bilo takrat ime za Veliko planino, kmetom pa ne dovolijo graditi novih (vir: Vicedomski arhiv, fasc.O, fol.193, povzema Tone Cevc v knjigi Velika planina ....).

1539	Po odloku kralja Ferdinanda rešijo v korist Kamnika spor med mestom Kamnik in Andrejem plemenitim Lambergom zaradi planin imenovanih "die Grossrossalben".

1571	Urbar omenja planine v lasti posestva Starega gradu, med njimi verjetno Veliko planino, a ni zanesljivo določljiva. "Kdor na planino vodi živino, mora letno plačati 1 kozliča in 1 skuto (Schotten), kolikor je v 1 dnevu naredi iz mleka svoje živine (vir: Neue reformierte Urbarium über Herrschaft Oberstein, Anno 1571, Folio 123, Državni arhiv Slovenije)

16. stoletje	Trgovina v Kamniku peša, zato potrebujejo manj konj, kmetje opuščajo njihovo prirejo in tovorništvo. Na planini pasejo predvsem ovce in govedo. S tem opuščajo tudi ime Konjska planina - Ross Alben, za spomin ostane ime planine Konjščica. (vir: Tone Cevc: Velika planina, DZS, Ljubljana 1987, str 14.)

1750	Omemba pašnih trat na Mali planini (ob opisu stare deželne meje)

1751	Gallenfels, lastnik graščine Zaprice, je za terezijanski kataster navedel med svojimi zemljišči Veliko in Malo planino, imenovano tudi Lamberca; na njej je imelo pašo 9 vasi (vir: AS, RDA, Gorenjsko, št. 293, No.1)

1770	Datum slike Ex voto neznanega avtorja (volkovi) ; daroval jo je kmet - pastir v zahvalo za rešitev pred volkovi na Veliki planini - hranijo jo v cerkvi sv. Antona v Podvolovjeku.

1788	V knjigi "Cryctographia Carniolica" je objavljen zemljevid slovenskega ozemlja z označeno Veliko planino, uporabljeno pa je slovensko ime Kamelska planina (verjetno po narečni rabi Kamnik - Kamelk, kar je uporabil tudi Hacquet v enem od svojih zapisov).

1826	Datum Franciscejskega katastra, po ukazu Franca I, napravljenega popisa posesti. Na Veliki planini je 63 koč, 31 v eni gruči, ostale raztresene okrog. Na Mali planini je 31 koč.

1828	Datum mapne kopije, ki pa ne vsebuje Gojške planine. To potrjuje ljudsko izročilo, da nekoč te planine ni bilo, ampak so jo izkrčili kmetje z Gozda in na njej tudi postavili koče.

1830	Podatek o številu živine, ki se je pasla na velikoplaninskih pašnikih. Vse občine skupaj pasejo 182 konj, 1507 goved, 1136 ovac, 500 prašičev, skupno torej 3300 glav, last 333 kmetov.

1837	Rojen dr.Johannes Frischauf - opisovalec planin, med drugim tudi velikoplaninskega stanu.

1860	Redek gozd na Veliki planini sega do višine 1600 m. Kasneje ga pastirji skrčijo za pašnike. (vir: E.Čerček: Planine v Južnih Kamniških Alpah, Geografski vestnik, XX-XXI, str. 51-52)

1875	Janez Mesar v Novicah: Na Veliki planini se prepase 160 krav, 400 volov in 100 prašičev. Bohinjski župnik Janez Mesar si prizadeva uvesti na Veliki planini moderno sirarstvo. Župnik je na Bohinjskem uspel, na Veliki planini pa ne. Zapis v "Novicah": Zaradi pomanjkanja paše so gnali živino v dolino že 25.julija.

Sredina 19.stoletja	Na Veliki planini pasejo 2000 ovac in malo goveje živine (vir: J.Mesar: Popis sedanjega gospodarstva na nekaterih kranjskih planinah, Novice XXXIII, 1875, str. 304-306) Graški profesor Johannes Frischauf opiše pot na Veliko planino in pri opisovanju poudarja tudi turistično pomembnost lepot. Iz tega časa je več opisov pohoda na Veliko planino, v planinstvo pa se vključujejo širše plasti meščanstva in izobraženci - to je začetek turističnega gibanja.

1876	11. septembra se dr.Johannes Frischauf po vijugasti stezi s Kisovca pozvpne na Veliko planino. Prvič vidi koče. Od daleč se mu zdijo kot šotori, od blizu pa opazi, da je lijaku podobna streha oprta na čokate kamnite klade in poveznjena na leseno ali kamnito kočo.

1877	Johannes Frischauf ("Die Sannthaler Alpen", str.135) poizveduje o obliki pastirskih stanov. Pri Kamničanih ne izve nič, domneva pa, da je vmesni prostor v stanu namenjen živini.

Konec 19.stoletja	Na Veliki planini še vedno skupaj pasejo krave, vole, konje, ovce, koze in prašiče. Ovčjereja začne propadati na račun govedoreje, razlog je bila po mnenju kmetov razdelitev planine, ki je onemogočila, da bi vsi pasli tam, kjer je bilo naj ugodneje za ovce (za Poljanskim robom). Verjetno je pravi razlog razvoj industrije, ki je izpodrinila domače obrti in proizvode. Uveljavilo se je spet od srednjega veka znano "bukovo sukno" za obleke, zato je usahnila potreba po volni.

Okrog 1900	Vsak gruntar sme na Veliki planini za bajto posekati 16 m³ lesa, drugi pa manj. (vir: Traditiones 7-9, 1978-80, T.Cevc: Občasna naselja na Slovenskem, str. 101)

1907	Zapisi o prvih smučarjih na Veliki planini

1910	Lovsko kočo dr.Schmidingerja, postavljeno nad Vovkovo jamo, preuredijo v kočo Slovenskega planinskega društva. To omogoča prihod smučarjev na Veliko planino. Ti pa kasneje prebivajo tudi v pastirskih kočah in te le redke ostanejo brez zimskih stanovalcev. Začetniki smučanja - "drenovci" (tako so imenovali prve smučarje, člane društva Dren) na Veliki planini. Iz teh časov so tudi njihovi najstarejši fotografski posnetki pastirskega selišča. Špavljani se selijo z Velikega na Mali stan, postavijo nove bajte na vzhodnem robu ravnice Malega stanu, nekatere pa morajo v breg.

1911-1913	Veliko planino razdelijo na področja, vsak lahko pase samo na svojem; dogovorijo se, da bodo pasli samo jalovo živino, dobijo dovoljenja, koliko smejo posekati. Med posameznimi deli so zgradili ograje.

1912	Leto izgradnje Preskarjeve bajte v bližini Čurgove in Hauteževe, ki sta stali že leta 1826 (vir: Franciscejski kataster).

1913	Pašnim upravičencem z listino, imenovano "vortel", določijo, koliko živine smejo pasti in koliko lesa posekati na planini.

1917	Pogori Hauteževa bajta na Veliki planini iz leta 1826.

1918	Prenovijo pot na Veliko planino čez Pasje peči (SPD Kamnik). Vojaki iz avstrijske vojske prinesejo smuči in širijo smučarsko navdušenje (Cevc, Žvokelj)

1921	Koča Sloveskega planinskega društva je prvič odprta tudi pozimi.

1924	Umrl dr. Johannes Frischauf, opisovalec in ljubitelj planin, tudi Velike planine

1928	Zveza za tujski promet v Ljubljani pripravi prve načrte za žičnico na Veliko planino

1929	Meščanska korporacija podpre gradnjo ceste v Kamniško Bistrico, ki je pogoj za žičnico. V "Jutru", št. 50, 23.februarja, izide članek o razvoju Velike planine; če bi nanjo napeljali žičnico: "Uživala bi svetovni ugled, tujski promet bi se dvignil z velikanskim zaletom, kar zna razsoden človek sam soditi".

1930	Število smučarjev raste, koča SPD postane premajhna, zato začnejo smučarji najemati pastirske koče. R.Gregorc, prvi najemnik koče, si je takole uredil zimski vikend: jeseni je nasušil mah in travo za ležišče, sobo je obil z deskami in oblepil z lepenko ter časopisnim papirjem. Gašperček je prinesel s seboj v nahrbtniku. Stanko Vurnik popiše jugovzhodno pobočje Alp in pri tem tudi okrogle koče na Veliki planini, kot posebnost, kjer je v sredini pastirjev prostor, okrog pa prostor za ovce.

1933	Že okoli 140 pastirskih koč ima zimske najemnike. Pastirji sami dodajajo štedilnike in urejajo okna, da dobijo višje najemnine, koče pa boljši bivalni standard. Stene oblepijo s papirjem, da ne vleče skozi špranje, napravijo drva, v pograde nasteljejo seno, med stanovi napravijo zimske poti in najamejo pastirja, ki "turistom" prinaša iz doline, kar potrebujejo.

1934	Do Kopišč zgradijo cesto.

1937	G.Glauest v delu "Zur Besiedlung der Steiner Alpen ....", Deutsches Archiv für Landes ..., str.470, primerja stanove na Veliki planini s podobnimi v Dinarskem gorstvu.

1938	Boris Režek napiše knjigo "Svet med Grintavci", ki vsebuje tudi veliko vtisov in opisov z Velike planine.

1939	Omenjajo, da je bilo na področju občine Kamniška Bistrica več planšarskih zadrug, tudi za Malo planino, Konjščico, Veliko planino in Gojško planino. V maju začnejo na Veliki planini graditi kapelo Marije Snežne po zunanji podobi pastirskih bajt. 31.julija posveti dr. Gregor Rožman kapelico Mariji Snežni. Tega leta je bilo na Veliki in Mali planini 81, na Gojški pa 36 koč. (vir: Tone Cevc: Velika planina, DZS, Ljubljana 1987 str 14.)

1945	Nemci skupaj z domobranci in raztrganci januarja požgejo vse bajte grajene v tradicionalnem stilu in tudi kapelico Marije Snežne. Zgorelo je 100 pastirskih koč, nekatere so bile stare nad 200 let.

Po letu 1945	Razen nekaterih posameznikov, večina pastirjev nadomesti požgane bajte z novimi, ki imajo odprto južno stran ter okna.

1953	Prva večja akcija za gradnjo žičnice na Veliko planino: Gostinska zbornica okraja Ljubljana-okolica, iniciativni odbor, ustanovi občni zbor zadruge Žičnica Velika planina z ustanovitvenim deležem 50.000 din.

Okrog leta 1955	Pastirje preganjajo s planine (vir ne navaja, kdo). Pastirji so morali prositi gozdarje, ali živina lahko pije iz studencev v gozdu (vir: pripoved Franceta Balantiča po zapisu novinarja Volčjaka, v Glasu št.70, leta 1981).

1955	Na Veliki planini se prepase 170 krav, 210 mlade govedi, 20 konj, 130 ovac in 20 prašičev, na Gojški 150 govedi, 100 ovac in nekaj prašičev, na Mali pa 170 govedi. Kmetijska zadruga v Kamniški Bistrici vidi svojo perspektivo v planšarstvu na Veliki in Mali planini ter Konjščici, vendar jih morajo temeljito meliorirati (vir: J.Razpotnik: Zadružništvo na Kamniškem, Kamniški zbornik 1959, str. 157)

1957	Kmetijski referenti skušajo uresničiti idejo, da bi koče na Veliki planini porušili in zgradili zadružne hleve. Nekateri kmetje zagrozijo s požigom koč. Referent za spomeniško varstvo pri LO Ljubljana, Vlasto Kopač, izdela predlog o razglasitvi Velike planine za narodni park. Odlok sprejme LO Kamnik in s tem reši pastirsko arhitekturo.

1958	Zaradi želje, da bi na Veliko planino zgradili žičnico, izdela OLO Ljubljana urbanistični program in varstveni režim Velike planine ter zavaruje pastirski del planine. Izdelajo načrt za počitniško naselje na delu planine, ki je nagnjen proti Kamniški Bistrici. Vlasto Kopač izdela načrte ze turistične koče, ki se po obliki, materialu in izvedbi naslanjajo na pastirsko arhitekturo in s tem ohrani tipično krajino.

1960	Po zapisih poznavalcev (Tone Cevc) to leto pomeni konec izdelave trničev na Veliki planini.

1963	Odprtje nihalke na Veliko planino. A.Melik, v delu "Slovenija" (str.533) popisuje pastirske stanove in koče. Primerja jih s tistimi iz pradavnine (Brunhes) in kasnejšimi v slovenskih planinah in v Istri. Na Veliki planini pri Maklenovcu najdejo plavutasto bronasto sekiro.

1965	Vlasto Kopač v članku, objavljenem v Planinskem vestniku, št.9, meni, da je pastirski stan rudiment prastarega bivališča in morda zapuščina predslovanske dediščine.

1966	Od 4. do 11. avgusta - arheološka izkopavanja na Veliki planini: Institut za raziskovanje krasa SAZU je ob pomoči Mestnega muzeja Ljubljana prevzel sondiranje kraške zijalke v Dovji griči. Najdejo kost in ostanke keramike, a izvor časovno ni določljiv. Stane Gabrovec v "Kamniškem zborniku", št.10, str.89-134, zgodovinsko osvetljuje nastanek koč na Veliki planini.

1967	Poleti pasejo okrog 600 glav goveje živine, nekaj konj, ovac in svinj. (vir: T.Cevc: Nastanek in razvoj pastirskega stanu na Veliki planini nad Kamnikom, Kamniški zbornik 1967, str.53)

1968	Muzej v Kamniku pripravi razstavo: Planšarstvo na Veliki, Mali in Gojški planini. Razstava dopolni podobo o materialni kulturi Velike planine (vir: Muzej, Kamnik). Na Veliki planini se prepase 156 molznic, 22 volov, 26 mladih govedi ter 12 prašičev.

1969	Podatek, da je na Veliki in Mali planini paslo veliko več žensk kot moških (vir: osebni zapiski Toneta Cevca).

1973	Na Veliki planini najdejo tulasto sekiro.

1974	Viator, kot upravljalec žičniškega sistema, pridobi študijo o turističnem razvoju Velike planine. Zavod za varstvo kulturnih spomenikov Ljubljana in Kranj kot relikt zaščitita Preskarjevo bajto na Velikem stanu, Preskarju pa postavijo nadomestno tam, kjer je do leta 1917 stala Hauteževa.

1979 in 1980	Vsestransko nazadovanje dejavnosti na Veliki planini opisujejo članki v Dnevniku, Delu in Glasu: Planinski pašniki vedno bolj zapuščeni, Je čas povozil žičnico na Veliko planino, Sedanji koncept poslovanja Velike planine ne more biti rentabilen; nekateri pa so bolj optimistični: Velika planina po poti Krvavca, Razvoj Velike planine veliko obeta, Prebujanje speče kraljične ...

1981	Zapis, da je Zemljiško kmetijska skupnost Kamnik z denarjem pomagala planšarjem popravljati ograje in stanove. Na Veliki panini je okrog 800 ha pašnikov. Ustanovijo Samoupravno interesno skupnost RTC Velika planina. Pojavijo se načrti za oživitev in rešitev turistične dejavnosti. Razmišljajo, da bi dejavnost, ki je bila gospodarsko na tleh, razširili. Turizem bi razširili na Kisovec ter na Malo in Gojško planino, kar je bilo v nasprotju s prizadevanji predhodnikov, naj se turizem fizično loči od planšarstva. Novinarji ugotavljajo, da žičnice niso varne, smučišča so slabo vzdrževana, gostišča negostoljubna, delavci pa nemotivirani. Prestaviti je treba žičnico Purman, ker tam ni snega, prav tako gostišče Zeleni rob, ker stoji na odročnem kraju.

1982	Februarja, še med smučarsko sezono, ustavijo žičnice, na gondolo namestijo nov varnostni sistem, povečajo hitrost in nosilnost kabin (Glas, 82, 1982). Upravljalec Integral, TOZD Gostinstvo in žičnice, ugotavlja, da je obiska vse manj, gostinstvo in žičnice v slabem stanju, kamniška občina pa vsako leto poravnava izgubo. Verjetno bo treba na področju turizma vse začeti od začetka.

1985	Časopisi omenjajo izgube, ki jih ustvarja žičnica Velika planina.

1987	Kočna odkloni gradnjo trgovine na Veliki planini. Komunalno podjetje, upravljalec žičnic, pripravlja nekaj najnujnejših naložb. Hotel Planinka, ki upravlja Šimnovec, je pod družbenim varstvom in sam v krizi. Predvideno je miniranje terena na smušišču Purman in ureditev traktorske poti. Elektrifikacija koč bi bila predraga. Razmišljajo, kako pripeljati vodo na planino: kot vodovod iz Kamniške Bistrice ali dovoz vode z vodnimi cisternami pod žičnico. Zmajarski klub Kavka organizira polete z zmajem dvojčkom z Velike planine (cena 3000 DIN za en polet). To leto je tu državno prvenstvo v zmajarstvu. Planšarstvo je bolj donosno, odkar je na planini turizem. Turistom vse prodajo, mleko, sir ..., oddajajo pa tudi koče (vir: pripoved Toneta Balantiča). Planšarstvo ne more dobro uspevati, dokler je vsiljeno kolobarjenje v ogradah namesto proste paše (vir: pripoved Toneta Balantiča)

1988	Sir gre dobro v prodajo, najbolj avgusta meseca (laški sir, cena je 18.000 DIN za hlebec, 1 l mleka stane 800 DIN, 1/4 kg masla 1.500 DIN). Na planini se pase samo govedo in kak prašič, ter ena sama ovca, ki je znamenitost planine. Povedo, da so jo krave sprejele medse.

1990	V Delu izide članek: Na Vel'k mam izgube, na Mal' špetir.

1993	V Delu izide članek z zgovornim naslovom: Ali Velika planina odganja goste?

1996	France Stele, Miro Bremšak in Tone Cevc na Veliki planini napravijo 60 majhnih vrtin z namenom, da s pregledom terena odkrijejo keramiko, ki bi dala več podatkov o začetkih kultiviranja Velike planine . Najdejo keramiko iz bronaste dobe kot dokaz prisotnosti človeka na Veliki planini že v tem času. Halstatsko keramiko najdejo na Pečicah, v pastirskih seliščih ter na Lambergarci na Mali planini. Antično keramiko najdejo pod kapelico Marije Snežne in na Gradišču. Najdejo tudi latensko fibulo. Iz srednjega veka (verjetno 16. do 18. stoletje) najdejo ostanke skled, latvic, vrčev ter krožnikov in kozarcev. V biližini Gradišča najdejo tudi 11 celih železnih podkev in več konjskih žebljev, katerih izvor postavijo v zgodnji srednji vek; po mnenju raziskovalcev potrjujejo srednjeveško ime Konjska planina za Veliko planino.

1999	Predsednik Kučan Vlastu Kopaču podeli državno odlikovanje, med drugim tudi za ohranitev Velike planine.

Nekatere letnice zanimive		Pot v dolino Kamniške Bistrice v 19.stoletju, od koder je danes dostop z žičnico na Veliko planino.
za Veliko planino

Vrtače so kraškega izvora in jih je veliko tudi na Veliki planini. Dno zapolnita netopljivi apnenec in prst jerovica. Tako nastane rodovitna plast z odlično pašo.


Geološko poreklo in posebnosti tal na Veliki planini

Velika in Mala Vetrnica

Vrtače

Kali