V paleozojskih morjih so živeli starinski členonožci, ki so bili daljni sorodniki današnjim rakom. To so trokrparji ali trilobiti, ki so pri kraju starega Zemljinega veka izumrli in le njihovi fosilni ostanki povedo, kakšni so bili. V Sloveniji je le malo okamnelih trilobitov, veliko pa jih je na primer na Češkem.

Trokrparji imajo po pravici svoje ime, saj se jim telo po dolgem in počez deli v tri krpe.

To so:

 

Po hrbtni strani pa se jim vleče greben, ki mu pravimo vreteno ali rahis in ob njem so na vsaki strani plevre (priloga 2).

Telo je bilo prekrito prav tako, kot pri današnjih rakih, s hitinjačo, ki jih je varovala. Ta hitinast ščit (karapaks) pa ni rasel z živaljo, zato so ga morali trilobiti večkrat zamenjati.

Trokrparje določamo po morfologiji zunanjosti. Že po nekaj primerkih vidimo, da je zunanjost sila pestro oblikovana. Najbolj značilne trilobitne poteze nosi njihova glava. Od sprednjega roba do vratu poteka naglavni šiv, ki igra pomembno vlogo pri levitvi, pomemben pa je tudi za določevanje, saj se od vrste do vrste močno razlikuje. Naglavni ščit je pogosto podaljšan v bodice, ki se nadaljujejo ob telesu trilobita. Telo trilobita je bilo pogosto posuto s številnimi bodicami, ki so imele obrambno ali celo napadalno nalogo.

Na vsakem členku glave, oprsja in zadka so imeli po en par nog. Nožice so bile nežne in so se le redko ohranile odtisnjene v kamen. Členjena noga je imela nekaj osnovnih členkov, ki so se nadaljevali v dveh vejah. Gornjo vejo imenujemo škržna veja, ki je služila v dihalne in filtrirne namene. Spodnja, ventralna veja pa mu je služila za hojo in jo zato imenujemo hodilna veja.

Tako razklano in členjeno nogo imajo tudi današnji raki (npr. čeljusti, čeljustne nožice, zadkove nožice pri potočnem raku). Premiki nožic so bili na obeh straneh telesa sinhronizirani. Pri hoji je prišla vsaka nožica naprej po vrstnem redu, se namestila na tla in se odrinila nazaj. Tako je podpirala in potiskala telo naprej. V vsakem trenutku se je nožica nahajala tik za naslednjo nožico. Nožice so se v obliki valovanja premikale od zadka proti glavi. Ko se je trilobit tako premikal, je bila približno vsaka deseta nožica v enaki poziciji.

Hitinjača med členki je bila pri trilobitih mehka in žival se je zavoljo tega lahko zvila v klobčič. Tudi takšne so našli okamnele.

Oči trilobitov so najstarejši očesni sistemi in so prvi od vseh dobro razvitih čutilnih sistemov. Podobne so bile očem današnjih rakov in insektov. Zgrajene so bile iz radialno razvrščenih optičnih enot, ki so bile usmerjene v različne smeri in so pogosto obsegale širokokotno vidno polje. Večina je imela dobro razvite oči, drugi, ki so živeli nekoliko globlje, pod fotično cono, pa zakrnele.

Trilobiti so bili različno veliki. Nekateri so bili dolgi le nekaj milimetrov, največji pa so bili pravi velikani, saj so dosegli dolžino do 75 cm (Uralichas riberi). Vendar je bilo največ takih, ki so merili od 2 do 10 cm.

 

Nadalje je tudi zanimivo vedeti, da so opisali že več kot 1300 rodov in nad 4000 vrst. Ta številka in samo nekaj rodov v naših paleozojskih plasteh povedo, kako malo ostankov od te pomembne živalske skupine se je ohranilo pri nas.

Najpogostejši in največji trilobiti so živeli v kambrijski periodi in so se ohranili predvsem v kambrijskih glinavcih. Pri nas takšnih kamnin ne poznamo.

Tudi v naslednjih periodah Zemljine zgodovine, to je v ordoviciju, silurju in devonu so trilobiti še pomembni, vendar že zgubljajo veljavo.

V kambrijskih plasteh je vse polno vodilnih rodov in vrst, ki so živeli sicer dolgo časa za naša časovna merila, glede na Zemljino zgodovino pa le kratek čas, bili pa so razprostranjeni po vseh takratnih morjih. Zato nam je na dlani tudi njihov pomen pri ugotavljanju relativne starosti Zemeljnih plasti. Vendar tako starih trilobitov pri nas ne poznamo.

(nahajališča trilobitov v Sloveniji)

 

SILUR

 

Najstarejši v Sloveniji znani trilobit je bil najden pri Podlipoglavu (priloga 1), nedaleč vzhodno od Ljubljane. Tam so v konglomeratu tudi bloki različnih apnencev in modro sivega skrilavega glinavca. V enem takih blokov je vse polno drobnih polžkov, blizu pol centimetra velikih ramenonožcev in ploščic pecljev morskih lilij. Vmes pa so tudi drobceni ostanki trilobitov, ki spadajo v rod Prionopeltis. Kot je običaj pri trilobitih, se tudi pri teh ni ohranil cel hitinast skelet, marveč le zadek, ki pa je tako značilen, da strokovnjak takoj prepozna ne samo rod, ampak tudi vrsto. Vrsta je značilna za vrhnji silur (ludlow). Neznatni ostanek v kamnitem bloku ve povedati, da ležijo najbrž precej globoko pod hribi in dolinami vzhodno od Ljubljane zgornjesilurski skladi.

 

KARBON

 

S treh nahajališč z območja Jesenic poznamo devet primerkov zgornjekarbonskih trilobitov.

 

Spodnja Počivala

 

Prva najdišče je Spodnja Počivala, v starejši literaturi bolje poznano kot Javorniški slap ali Javorniški rovt.

To nahajališče, ki je ob vodovodu Javorniški rovt- Slovenski Javornik, je že dolgo znano. Ob obnavljanju tega vodovoda, so prišle na dan plasti z bogato fosilno favno, skupaj z zgornjekarbonskimi fosili, ki jih do takrat v Sloveniji še niso poznali (glavonožci, foraminifere, itd).

Poleg tega pa tudi zelo bogata trilobitna favna. Zaradi tega so Spodnja Počivala najpomembnejše nahajališče trilobitov v Karavankah.

Glede na mikrofosile so te plasti uvrščene v zg. karbon- Gželij.

Kamnina je drobnozrnati skrilavi glinavec temnosive do črne barve in drobnozrnati temen glinavec, ki se izmenjuje s plastmi kremenovega peščenjaka, ki pa je zelo reven s fosili.

Od trilobitov je poleg delov oklepa, kar precej celih organizmov. Debelina plasti ni znana. Predvidoma je debela okoli 1,5 m, še posebej pa je z fosili bogata plast okoli 50 cm, od koder izvira večina primerkov trilobitov.

 

Tam so bili najdeni naslednji zgornjekarbonski trilobiti:

(POZOR! Merila trilobitov na slikah niso realna.)

 

Brachymetopus pseudometopina je majhen trilobit z dolgo polovalno glabelo in subparalelnimi brazdami. Pigidij je trikoten in ima do 17 obročev na vretenu. Zadnja plevralna rebra se podaljšujejo lateralno v bodice.

Philipsia pa je majhen trilobit eliptične oblike s kratkimi bodicami na cefalonu, z ozkimi, na koncu zaobljenimi torakalnimi segmenti. Pigidij je sorazmeroma velik, nastal je iz večjega števila stopljenih segmentov. Številni primerki imajo po ščitu drobne vozličke.

 

Savske jame

 

Drugo nahajališče se imenuje Savske jame 1 in leži ob markirani gozdni poti, ki se od ceste Planina pod Golico- Savske jame, odcepi proti severu, proti planini Golici.

Nahajališče leži 4 km zračne črte od Spodnjih Počival proti severozahodu. Plasti z fosili so debele okoli 50 cm. Kamnina je glinavec z majhnimi zrni sljude in drobnimi zrni peska, ter je temnosive do rjave barve. Plasti upadajo proti severu.

Fosili se pojavljajo v geodah, ki vsebujejo Fe-hidroksid. Najpogostejši fosili so deli pecljev morskih lilij (Crinoida) in ramenonožci (Brahiopoda). Trilobiti so zelo redki, pa tudi celih primerkov ni bilo mogoče najti.

Tu sta bila najdena naslednja dva primerka:

 

 

Tretje nahajališče imenovano Savske jame 2 (v nadaljevanju SJ.2.), pa leži okoli 45 m severno od Savskih jam 1 (v nadaljevanju SJ.1.).

Plasti SJ.2. ležijo 30 m nad SJ.1. Litološko so plasti SJ.2. skoraj enake plastem SJ.1. in imajo debelino okoli 20 cm.

Plasti obojih so ločene z glinavci, glinenimi peščenjaki in zelo trdimi peščenjaki, v sredinskem delu paketa kamnin, pa se pojavlja tudi okoli 2 m debela plast kremenovega konglomerata.

Fosilna združba SJ.2. je precej podobna združbi SJ.1. . Na splošno pa je v SJ.2. precej manj fosilnih primerkov kot v SJ.1..

Trilobiti so zelo redki, pripadajo pa drugim vrstam kot tisti s SJ.1..

Starost SJ.1. in SJ.2. je sprva neznana, čeprav brahiopodna favna priča, da bi lahko bile Gželijske zg. karbonske starosti. Znano je edino to, da so SJ.2. mlajše od SJ.1.,

Tu sta bila najdena naslednja dva primerka:

 

 

Zadnji dve najdišči Savske jame 1 in 2 sta verjetno nekoliko starejši, kot tisto pri Spodnjih počivalah.To izvira iz oblike strukture oklepa dveh podvrst Brachymetopus in števila segmentov na repnem ščitu vrste Pseudophillipsia (Carniphillipsia).

 

Na visokih

 

V zelo bogatem najdišču zgornjekarbonskih fosilov Na visokih je bilo najdenih tudi 6 trilobitov.

Najdišče je bilo odkrito, ko so delali novo gozdno pot, katera vodi od vasi Dovje severovzhodno do kraja imenovanega Na visokih.

Fosili nastopajo v plasti glinenega laporja. Kljub temu, da je to najbogatejše najdišče gželijskih fosilov v območju zahodnih Karavank so trilobiti le redki med njimi.

 

Tu so bili najdeni naslednji trilobiti:

 

 

Nobena od teh, razen zadnje, ni nova vrsta, vse so že od prej znane z najdišča pri Spodnjih Počivalih ali Savskih jam.

Tako je s pomočjo teh trilobitov dokazana starost fosilov Na visokih.

 

PERM

 

V permu začnejo trilobiti počasi izgubljati svojo veljavo, vendar jih kljub temu v Sloveniji najdemo na več krajih. V določenih plasteh spodnjega perma v Karavankah so kar pogosti fosili.

Najdeni so bili odtisi najrazličnejših delov njihovega tridelnega telesa in redko celi.

Iz obdobja perma so znana štiri najdišča.

 

Dolžanova soteska

 

Prvo najdišče, v Dolžanovi soteski, zavzema spodnjepermsko favno Karavank. Tu so bili trilobiti najdeni v trogkofelskem apnencu.

 

To so naslednje vrste:

 

 

 

Na Pečeh in Pristava

 

Naslednji dve najdišči sta Na Pečeh in Pristava. Ti dve zavzemata spodnjepermsko favno Karavank. Trilobiti so bili najdeni v spodnjepermskem apnencu. Vsebujeta pa slednje trilobite:

 

 

Zadnja imenovana vrsta je edina s Pristave.

 

 

Žažar, Vrzdenec

 

 

Tretje najdišče je pri Žažarju in Vrzdencu zahodno od Ljubljane in vsebuje 3 vzorce, vsak od teh predstavlja drugo vrsto rodu Pseudophillipsia.

Trilobiti so bili najdeni v zgornjepermskem apnencu.

To so:

 

 

 

FOTOGRAFIJE IN SKICE TRILOBITOV:

 

1. Brachiometopus pseudometopina pseudometopina

2. Paladin (Kaskia) bedici

3. Pseudophillipsia (Carniphillipsia) ogivalis javornikensis

4. Pseudophillipsia (Carniphillipsia) semicircularis savensis

5. Pseudophillipsia (Carniphillipsia) rakoveci

6. Brachymetopus pseudometopina jesenicianus

7. Pseudophillipsia (Carniphillipsia) liparella

8. Pseudophillipsia (Carniphillipsia) liparoides

9. Pseudophillipsia (Carniphillipsia) sp.

10. Paladin (Kaskia) sp.

11. Pseudophillipsia elegans

12. Neoproetus sp.

13. Ditomopyge sp.,aff kumpani

14. Pseudophillipsia solida

15. Pseudophilipsia cf. hungarica

16. Pseudophilipsia n.sp.,aff sumatrensis

17. Cummingella (Cummingella) slovenica

18. Bedicella cicatricosa

19. Neogriffithides (Neogriffithides) pecensis

20. Pseudophillipsia (Carniphillipsia) caruancensis

21. Pseudophillipsia (Carniphillipsia) rotunda

22. Pseudophillipsia (Carniphillipsia) sp. indet.

 

 

Literatura:

 

Gauri, K.L. & Ramovš, A. 1964, Eolyttonia (Brach.) and Brachymetopus (Tril.) from the Upper Carboniferous (Orenburgian) of Karawanken,Yugoslavia, N.Jb.Geol.Palaont.Abh.,119,1,103-112,Stuttgart.-

Hahn, G. & Hahn, R. & Ramovš, A. 1983, A new contribution on the Gzhelian trilobites in the western Karavanke Mountains, Geologija 26, 109-115, Ljubljana.-

Hahn, G. & Hahn, R. & Ramovš, A. 1970, Perm-Trilobiten aus Slowenien, NW-Jugoslawien, Senckenbergiana Lethaea 51 (4),311-333,Frankfurt am Main.-

Hahn, G. & Hahn, R. & Ramovš, A. 1990, Trilobiten aus dem Unter-Perm (Trogkofel-Kalk, Sakmarium) der Karawanken in Slowenien, Geologica et Palaeontologica 24, 139-171, Marburg.-

Hahn, G. & Hahn, R. & Ramovš, A. 1977, Trilobiten aus Ober-Karbon (Gshelium) der Karawanken/ Slowenien, Geologica et Palaeontologica 11, 135-160, Marburg.-

Ramovš, A. 1974, Paleontologija, 137-141, Ljubljana.-