Samopoškodovanje je namerno zadajanje fizične bolečine s poškodbami telesnega tkiva. Spada pod samoškodovalno vedenje.
SAMOŠKODOVALNO VEDENJE
Samoškodovalno vedenje ima (po Pattisonu in Kahanu, 1983 in 1984) tri komponente: neposrednost, smrtonosnost in ponavljanje.
1. neposrednost - označuje namenskost nekega dejanja sampoškodbe; če je bilo dejanje izvedeno v kratkem času, s polnim zavedanjem o škodljivih učinkih in z zavestno željo po povzročitvi teh učinkov, se dejanje šteje za neposredno, vse ostalo se šteje za posredno.
2. smrtonosnost - označuje verjetnost smrtnosti kot posledico dejanja, takoj ali v bližnji prihodnosti. Za smrtonosno dejanje se šteje dejanje, za katero obstaja velika verjetnost, da bo povzročilo takojšnjo smrt. Smrt je namen dejanja.
3. ponavljanje - označuje ali se je dejanje zgodilo enkrat ali večkrat.
PONAVLJANJE NEPOSREDNO POSREDNO
visoka nizka visoka nizka
smrtnost smrtnost smrtnost smrtnost
da vnašanje samopoškodovanje: diabetik tipa 1 kajenje,
majhnih količin rezanje, žganje itd. si ne vbrizgava alkoholizem
škodljivih snovi inzulina
strel v glavo resno rakav bolnik sprehod po
ne samopoškodovanje odkloni nevarni ulici
kemoterapijo ponoči , brez
spremstva
Samoškodovalno vedenje se (po Favazzi, 1996) deli na kulturno in patološko pogojeno:
a) kulturno pogojeno - se deli na rituale in na prakso; prvi se od slednjega razlikuje v tem, da je podprt z močno simboliko, je del iniciacijskih procesov ali zdravljenja, ponazarja sprejetost v svet odraslih, duhovno razsvetlitev in hierharično oznako itd., prakticirajo pa ga pretežno primitivna ljudstva, dočim se praksa izvaja za namene olepševanja in označevanja pripadnosti določen družbeni skupini in, v nekaterih primerih, v medicinsko-higienske namene. Tetoviranje, piercing in podobno se lahko uvrsti v oba razreda
b) patološko pogojeno -tu gre za samomorilnost, samopoškodovanje in nezdrav način življenja.
Samopoškodovanje se (po Favazzi, 1986) deli na tri dele:
1.resno - (amputacije udov, kastracija, iztikanje očes - je zelo redko in pogojeno s psihozami),
2.stereotipno ( butanje z glavo v zid itd. - predvsem značilno za zaostale, avtistične in psihotične osebe) in
3.površinsko/zmerno (rezanje in žganje kože, grizenje nohtov, puljenje las, preprečevanje oz. vmešavanje v celjenje ran in podobno - najpogostejše).
Predmet obravnave te spletne strani je epizodno in ponavljajoče se površinsko/zmerno samopoškodovanje, zato bo le-to nadalje obravnavano.
Zmerno samopoškodovanje se dalje deli na dva dela : kompulzivno in impulzivno (epizodno in ponavljajoče se).
1. KOMPULZIVNO
Povezano je z obsesivno - kompulzivno motnjo, vključuje pa puljenje las (trichotillomania) in lupljenje oz. odstranjevanje kože (v primerih, ko gre za odstranjevanje ''napak'' na koži). Namenjeno je preprečavanju ''nečesa slabega'', kar naj bi se zgodilo, v primeru, če osebe ne bi izvajala teh samopoškodbenih dejavnosti. Razlikuje se od epizodnega in ponavljajočega se samopoškodovanja, ki sta v osnovi impulzivna.
2. IMPULZIVNO
Pri epizodnem samopoškodovanju gre za to, da je tako vedenje simptom neke druge, močnejše motnje oz. stanja. Epizodni samopoškodovalci se ne opredeljuje za samopoškodovalce, niti o poškodbah ne razmišljajo, razen, kadar jih, na vsake toliko časa, izvajajo.
Pri ponavljajočem se samopoškodovanje pa gre za to, da simptom postanje bolezen sama - oseba samopoškodovanje izvaja redno in o njem razmišlja pogosto, tudi, ko ga ne izvaja, in se opredeljuje za samopoškodovalca. Samopoškodovanje postane odgovor na stres, napetostoo in čustvene (pozitivne in negativne) dražljaje.
RAZLIKA
Favaro in Santonastaso (1998) sta pri raziskavi samopoškovalnih pacientk z bulimijo razmejila dejanja kompulzivnosti in impulzivnosti. Izkazalo se je, da pod prvo spada bruhanje, grizenje nohtov in puljenje las, pod slednje pa poskusi samomora, zloraba drog in odvajal ter rezanje in žganje kože. |
