Hsing-I je izvrsten most med zunanjimi in notranjimi borilnimi veščinami

Praktikanti Hsing-I-ja so vojaško naravnani – maširanje v ravnih vrstah z močnim poudarkom na koncu vsake tehnike mentalnega ali fizičnega podiranja nasprotnika. V tem smislu je Hsing-I podoben večini »udari in brcni« borilnim veščinam. Očitni zunanji atributi udarjanja s pestjo in dlanjo so inherentni načinu prakticiranja Hsing-I-ja. Ker mnogi praktikanti zunanjih borilnih veščin niso zadovoljni s »slow motion« prakso Tai čija, Hsing-I v normalni hitrosti ustreza njihovim zahtevam.

Še več, v dozdevno linearnih tehnikah Hsing-I-ja je skrito pomembno število zelo majhnih, skoraj nevidnih zaključenih krogov, ki običajno manjkajo v zunanjih borilnih veščnah. Na več načnov je Hsing-I sofisticirani notranji karate. Bolj kot na uporabo mišične napetosti ali jeze moči, se Hsing-I raje osredotoča na uporabo relaksacije, či-ja in umirjenosti uma za dosego pragmatičnega borilnega cilja – zmagati v nasilni konfrontaciji. Hsing-I zasleduje enake ali podobne osnovne cilje kot druge, bolj zunanje borilne veščine, kot npr. karate in boks, toda vključuje tudi delo s čijem, zdravstvene aspekte in zmožnost biti borilno učinkovit v poznih letih, kar manjka zunanjim borilnim veščinam.

Notranje tehnike Hsing-I-ja so lahko tako subtilne in virtualno nevidne kot tiste pri Ba Gui in Tai čiju. Vendar pa se Hsing-I ne osredotoča na yin (mehko), ampak na yang (trdo) notranjo energijo taktike spreminjanja položajev, iskanja učinkovitih borbenih kotov in uporabe mogočne notranje moči. Hsing-I tehnike ne izgledajo mehko, toda na dotik lahko tako izpadejo zaradi ekstremne fleksibilnosti in hitre zmožnosti spreminjanja taktik. Večina vsega notranjega dela je v Tai čiju in Hsing-I-ju povsem enaka. Razlike se skrivajo predvsem v tem, da Tai či prvenstveno skuša zliti trdo in mehko energijo, medtem ko Hsing-I skuša le maksimirati trdo energijo. Termina »trdo« in »mehko« se pri tem ne nanašata na mišice ampak na kvaliteto notranje energije. Obe veščini terjata mehke in sproščene mišice ter nikoli ne uporabljata mišičnih kontrakcij.

Fizična tehnika Hsing-I-ja temelji popolnoma na učinkoviti uporabi nei gung sistema notranje moči, je torej notranja veščina. Zaradi tega je prav tako sposobna napraviti iz šibkega močnega in iz bolnega zdravega. Vendar pa je njegova primarna mentalna naravnanost še vedno agresivna kot pri Šaolinu, karateju ali boksu.

Perspektiva Hsing-I-ja je, kot že omenjeno, militaristicna: opredeli misijo, napravi, kar je potrebno, da zmagaš, po možnosti z minimalno škodo, toda brez oklevanj zadati katerokoli stopnjo bolečine ali škode, ki jo situacija narekuje. Kot mnoge vojaške osebe, so praktikantje Hsing-I-ja ponosni na svoja spopadna junaštva. Zgodbe o preteklih mojstrih Hsing-I-ja pogosto govore o tem, kako so le nalahno oplazili nasprotnike, a jim prizadejali ogromne otekline in udarnine. Podobno kot Tai či in Ba gua je Hsing-I sposoben sprostiti fa jin brez zadajanja bolečine, poškodbe ali resnih šokov centralnega živčnega sistema prejemnika. Toda, v nasprotju s Taičcijem in Ba guo Hsing-I ne teži k uporabi prijaznejšega načina.

Pretežna večina Hsing-I šol poudarja kulturološko opredeljeno »macho« naravnanost: reši problem na najkrajši in najbolj neposreden način, da dosežeš zmago. Fizično se ta naravnanost prevaja v: zavzemi pozi(cij)o, napadi in odstrani nasprotnika z najmanjšo količino potrošene energije. Ta pristop je precej različen od pretežne večine Tai či šol, ki za zmago vzpodbujajo yin pristop popustljivosti in kooperativnosti, brez poškodovanja kogarkoli, ce je to človeško mogoče.